CARTHAGOVEC, KI JE OSVOJIL EL CAMINO
DEJAN RADUHA se predstavi
Dejan, kaj vas je vodilo k odločitvi, da se odpravite na Camino pot?
Na Camino pot sem se odpravljal že nekaj let. Rad hodim v hribe, uživam v šepetu vetra in razgleda iz mogočnih gora. Vendar nikoli nisem zares zbral poguma, da bi se odpravil na pot čisto sam. V letošnjem letu sem doživel nekaj dogodkov, ob katerih sem se globoko zamislil. Življenje je (pre)kratko in zmeraj si rečemo: »Ne bom danes, bom jutri ali naslednji teden, naslednje leto …«. Včeraj je preteklost, ketere ne moremo spremeniti ali se vrniti nazaj. Jutri je prihodnost, na katero se ne smemo sto-odstotno zanesti. Danes je dan, katerega živimo. Spoznal sem, da priložnosti za »drugo leto« morda ne bo, zato sem se odločil, da se na pot odpravim še letos.
Katero izmed poti ste ubrali in kako je potekalo samo romanje?
Sprva sem poznal le francosko Camino pot. Ob začetnem raziskovanju pa sem spoznal, da vodi več poti. Ker sam ljubim hribe in tišino, sem izbral severno pot Camino del Norte s startom v Irunu. V Oviedu sem se priključil poti Camino Primitivo, ki me je pripeljala v Santiago de Compostela. Ker sem si doma zadal cilj Fisterre, sem pot nadaljeval še do Muxíe in Fisterre, do mejnika 0,0 km.
Skupaj sem v 31 dneh prehodil 960 kilometrov, z povprečno 30 do 32 kilometri na dan. Na pot se nisem odpravil iz verskih razlogov, temveč zaradi želje po raziskovanju novih krajev, spoznavanja ljudi in kulture ter ustvarjanja novih prijateljstev.
Pot me je vodila skozi mesta, griče, ob klifih in dolgih peščenih plažah. Ker sem jutranji tip, sem se na pot pogosto podal zgodaj zjutraj, v tišini in ob sončnih vzhodih. Teren ni bil tehnično zahteven ali nevaren, zato sem se ves čas počutil varno. Prenočeval sem v javnih in zasebnih prenočiščih, posebno pa sem se razveselil tistih, v katerih so ponujali tudi zajtrk ali večerjo. Skupni obroki z drugimi so ustvarjali poseben občutek povezanosti in domačnosti.
Camino Primitivo velja za najzahtevnejši del poti, z odsekom Hospitales, ki poteka čez gorovje na 1300 metrih nadmorske višine. Megla je na tem delu zakrila čudovite razglede in doseženi mejnik 162 kilometrov do Santiaga me je opomnil, da se pot bliža h koncu. Prihod v Santiago de Compostela je bil čustven in razbremenjujoč. Po dnevu počitka sem pot nadaljeval proti Muxíi in Fisterre. Kljub dežju sem vztrajal. Ob prihodu do mejnika 0,0 km sem občutil neizmerno veselje, solze in globok ponos.
Na poti sem spoznal, da za življenje ne potrebujem veliko. Pet tednov sem preživel z enim majhnim nahrbtnikom. Če v življenju odložimo nepotrebno breme, je korak lažji in pot lepša.
El Camino de Santiago je globoka izkušnja, ki pogosto prinese dragocene uvide – tako na osebni kot poklicni ravni. Kako se ta izkušnja odraža v pogledu na vaše delovanje v Carthagu?
Poti, dolge 100 in več kilometrov ni mogoče prehoditi v enem dnevu. Prav tako ne zgraditi hiše. Je pa vse to izvedljivo v nekaj dneh, tednih, mesecih ali morda letih. Pot do cilja ni zmeraj lepa – včasih je strma, narediti je potrebno nekaj ovinkov, premagati nekaj ovir. Zato menim, da je za rezultate in cilje potrebno vztrajati – tudi v službi, skupaj z ekipo.
